Dimnik je primeren za individualne hiše in zidanje v blokovni gradnji. Postavi se z lepljenjem elementov višine.
Možnost uporabe
Uporabni so za vse vrst kurišč oz. peči na trda goriva, kurilno olje in plin. Primerni so tudi za kurišča z nizko temperaturo dimnih plinov, kjer se pojavlja kondenziranje. V tem primeru je potrebno spoje med segmenti tesniti, dno dimnika pa opremiti z zbiralcem kondenza z izpustom.
Montaža
Dimnik se postavi na pripravljen podstavek. Sestavlja se z lepljenjem posameznih tipskih elementov. Natančne podatke za montažo in potrebna lepila.
Človek ki čisti dimnike se imenuje dimnikar. Dimnikar čisti vse vrste dimnikov, kurilnih naprav in centralnih kurišč izvaja ukrepe za varnost pred požarom. Najbolj znan dimnik pa je v Trbovljah, ki se imenuje Trboveljski dimnik ki je visok 360m. In je tudi dimnik termoelektrarne Trbovlje, ta dimnik pa je najvišja stavba v Sloveniji, je najvišji dimnik v Evropi in sedmi najvišji na svetu. Zgradili so ga leta 1976 in je nadomestil prej visok 80m visok dimnik. Ta dimnik je proektiralo Nemško podjetje Karrena iz Düsseldorfa, pri gradnji dimnika pa so sodelovali tui slovenski in bosanski gradbeni strokovnjaki in posebej usposobljeni delavci. Zasnovan je tako, da bi prenesel potres do 10. stopnje po Mercallijevi lestvici, ob močnem vetru niha do skoraj enega metra. Graditi so ga začeli septembra 1974, ko so v živo skalo vgradili 62 železobetonskih pilotov v obliki valjev s premerom 1,7m in dolžino 13 m. Dimnik ima ob vznožju premer 27,5 m, premer vrha betonskega plašča pa meri 7,7 m, nad čemer je dozidana še šamotna tuljava. Svetli premer notranjosti dimniške tuljave od vrha do tal, znaša 5 metrov. Do zaključka del so vanj vgradili 11.866m³ betona, 1.079 ton rebričastega betonskega železa ter 950 ton šamotnega in izolirnega materiala. Dimnik so namenu predali na trboveljski občinski praznik 1. junija 1976, cena stroškov pa je takrat znesla več kot 100 milijonov jugoslovanskih dinarjev, kar bi ob upoštevanju inflacije dane znašalo okoli 20 milijonov evrov.
